DOLINA ISSE

Žanr: psihološka poetična drama
Režija: Tadeusz Konwicki
Scenarij: Tadeusz Konwicki
Glasba: Zygmunt Konieczny
Direktor fotografije: Jerzy Łukaszewicz
Montaža: Krystyna Rutkowska
Producent: Ryszard Chutkowski
Produkcija: Zespół Filmowy Perspektywa
Leto produkcije: 1982
Dolžina: 102 min.

Igralska zasedba: Anna Dymna, Maria Pakulnis, Danuta Szaflarska, Ewa Wiśniewska, Edward Dziewoński, Krzysztof Gosztyła, Jerzy Kamas, Jerzy Kryszak, Maciej Mazurkiewicz, Ewa Kuzyk-Florczak, Marta Lipińska

Dogajanje v filmu je postavljeno na območje današnje Litve, v dolino mitične reke Isse. Tomaszek pričakuje prihod svoje matere, s katero sta se ločila zaradi izbruha vojne. Hrepenenje in nemir prežemata ves film in celotno dolino okoli istoimenske reke, kjer Tomaszek preživlja čas v varstvu starih staršev, Poljska in Litva pa se prelivata ena v drugo. Deček ne razume odnosov v svetu odraslih, zato so posamezni prizori nanizani pred njegovimi očmi le kot delne, dvoumne podobe, drobci spomina, ki komajda nakazujejo, kaj se v resnici dogaja: ljubezenski trikotnik med njegovo teto, sosedom in služkinjo, nesrečno ljubezen dekleta do duhovnika, ki pripelje do samomora, gozdarjevo stopnjujočo se norost, hudičeva prišepetavanja in rabinove prerokbe. Svet živih se prepleta s svetom mrtvih, zgodbe posameznih likov pa spremljajo hudiči in demoni iz litvanskih legend. „Dolina Isse“ je poetična in s sanjskimi prizori prežeta priredba istoimenskega romana Czesława Miłosza (Pariz, 1955), ki je na Poljskem izšel šele leta 1981, ko je pisatelj prejel Nobelovo nagrado za književnost. Takrat se je naloge prenosa romana na filmsko platno lotil Tadeusz Konwicki, njegov rojak iz vilenske regije - poljskega vzhodnega obmejnega območja, pisatelj, izkušen filmski ustvarjalec in prirejevalec. Filmsko priredbo, sicer zelo zahtevnega za ekranizacijo romana, je obogatil s sedmimi Miłoszevimi pesmimi (V moji domovini“, „Z okna“, „Oblaki“, „Sonce“, „Otrok Evrope“, „Tvoj glas“, „Tako malo“), ki so jih igralci recitirali v urbanem okolju New Yorka, mestu, v katerem je pesnik v izseljenstvu najgloblje podoživljal nostalgijo za deželo otroštva. Dolina Isse vendarle nikakor ni idilična, prežeta je z grozo, ki jo nenehno poudarja vodilni motiv glasbe Zygmunta Koniecznega.