Faraon poljskega kina

Jerzy Kawalerowicz (1922–2007) nedvomno sodi med svetovno najbolj znane poljske filmske ustvarjalce. Kazimierz Kutz ga je poimenoval nestor povojne generacije režiserjev. Kawalerowiczeve ustvarjalnosti ni mogoče uvrstiti v eno samo strujo ali slog, zanj je značilna nenavadna raznorodnost. Tudi njegova poklicna pot je bila precej netipična. Bodoči avtor Vlaka je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Krakovu, nato pa na krakovskem Filmskem inštitutu – v šoli, ki je bila svojevrstni zametek Poljske akademije za film v Lodžu. Izkušnje je pridobival kot asistent pri prvih povojnih produkcijah, kot sta Prepovedani napevi (Zakazane piosenki) Leonarda Buczkowskega ali Zadnja etapa (Ostatni etap) Wande Jakubowske. Debitiral je leta 1951, pred Wajdo ali Hasom, tako da je realiziral tri socrealistične filme. Njegov četrti celovečerec Senca (Cień, 1956) je s svojo dinamično akcijo in ekspresivno vizualnostjo že naznanjal, da bomo dobili mojstra.
Prvi Kawalerowiczev film, ki ga povezujejo s »poljsko filmsko šolo«, je bil Pravi konec velike vojne (Prawdziwy koniec wielkiej wojny, 1957) – inovativna študija taboriščne travme. Psihološko verodostojnost zgodbe je okrepljena z uporabo junakove perspektive v več ključnih prizorih. Zanimivo je, da se je režiser že v svojem naslednjem delu oddaljil od glavne teme tedanjega kina, torej vojne in okupacije. Vlak (Pociąg, 1959) je sodobna melodrama s prvinami kriminalke, ki še vedno vsebuje navezave na »poljsko filmsko šolo«, vendar je posnet brez patosa in odvečne dramatizacije. Avtor sam ga je označil kot film o »lakoti po čustvih«. Lahko bi spominjal na Antonionijevo poetiko, kar pa nikakor ne priča o posnemanju, temveč o podobnih umetniških tendencah na obeh straneh železne zavese.
Začetek šestdesetih let je prinesel filme, umeščene v zgodovinske realije. Plastično izbrušena Mati Ivana Angelska (Matka Joanna od aniołów, 1960), posneta po kratki zgodbi Jarosława Iwaszkiewicza, je drama o prepovedani ljubezni, ki lahko reši – ali pogubi. Adaptacija romana Bolesława Prusa Faraon (1965) tematizira oblast kot tako. Egipt je tu zgolj kulisa, kajti zgodba je univerzalna. Film je bil nominiran za oskarja, kar je bil srečni vrhunec »zlate dobe« Kawalerowiczeve ustvarjalnosti.
Toda to ne pomeni, da pozneje ni režiral pomembnih in celo pogumnih filmov. Za vrnitev mojstra forme je obveljala Predsednikova smrt (Śmierć prezydenta, 1977) – skorajda dokumentarna rekonstrukcija atentata na prvega predsednika druge republike Gabriela Narutowicza in širše politična panorama Poljske tik po ponovni vzpostavitvi neodvisne države leta 1918. Zelo odmevna je bila ekranizacija romana Juliana Stryjkowskega Austeria (1982), o čemer je Kawalerowicz sanjal že od konca šestdesetih let. Neverjetno sugestiven portret židov Vzhodne Evrope (omeniti velja, da je Kawalerowicz izviral iz vasi v bližini Stanisławowa, današnjega Ivano-Frankivska) se konča s slavno sekvenco kopanja v reki, ki naznanja holokavst.
Proti koncu življenja je Kawalerowicz posnel dva pozornosti vredna filma. Za kaj? (Za co?, 1996) po kratki zgodbi Leva Tolstoja sicer ni bil ravno umetniška uresničitev, vendar je prešel v zgodovino kot dejanski primer poljsko-ruske koprodukcije, do katere je prišlo navkljub zgodovinskim zapletom. Režiserjevo filmografijo zaključuje Quo vadis (2001) – sanjska superprodukcija po motivih romana Henryka Sienkiewicza. Čeprav estetsko diskutabilna, je v kino pritegnila preko 4 milijone gledalcev.
Kawalerowicz se je aktivno udejstvoval tako v političnem kot tudi družabnem življenju. Bil je dolgoletni umetniški vodja skupine (pozneje studia) Kadr, ustanovitelj in prvi predsednik (pozneje častni predsednik) Društva poljskih filmskih ustvarjalcev, poleg tega pa je predaval na filmski akademiji v Lodžu.
Čeprav nam ni uspelo predstaviti vseh filmov Jerzyja Kawalerowicza, lahko zatrdimo, da gre za umetnika z izjemno raznolikimi umetniškimi zanimanji, ki ga ni mogoče stlačiti v noben predalček. Dejstvo je, da najboljša režiserjeva dela še danes vzbujajo močna čustva in navdušujejo s precizno realizacijo in vizualno subtilnostjo. So prava umetnost.
Denis Viren, filmski kritik in poljsko-ruski prevajalec